Matjaž Zupančič: Te igre bo konec

2023 / 24 Sezona pred prenovo
Matjaž Zupančič: Te igre bo konec
REŽISER: Matjaž Zupančič
Krstna uprizoritev besedila, nominiranega za nagrado Slavka Gruma 2023

PREMIERA: 12. 4. ob 20.00, Mala Drama
PRVE PONOVITVE: 13., 16., 20. in 24. 4. ob 20.00, Mala Drama

Zadnja uprizoritev v Mali Drami pred celovito prenovo SNG Drama Ljubljana bo krstna uprizoritev za Grumovo nagrado 2023 nominiranega besedila Te igre bo konec, ki prinaša duhovit in pronicljiv pogled dramatika in režiserja Matjaža Zupančiča na apokaliptične čase, v katerih živimo. Igra s svojim naslovom tudi simbolno napoveduje konec Male Drame, kot smo jo poznali doslej. V Te igre bo konec igrajo Barbara Cerar, Branko Šturbej, Janez Škof, Saša Mihelčič, Valter Dragan, Boris Mihalj, Saša Tabaković in Marijana Brecelj (k. g.). Premiera bo v petek, 12. aprila, ob 20.00.

Te igre bo konec je groteskna igra o sodobnem času in njegovih dilemah, zapisana v prepoznavnem Zupančičevem slogu, ki bralce potegne v dogajanje s prvo repliko enega od junakov sodobnikov: »To ni res!« In res se, ko prebiramo natančno strukturirano igro, ves čas pojavlja v naših glavah junakova replika v več parafrazah od »Pa saj to ne more biti res« do »Ja, res je prav tako, kot se zdi, da ne bi smelo biti res«. Tudi tokrat so Zupančičevi junaki tisti, ki bi jih lahko po nekaterih lastnostih brez težav razpoznali med nami, po drugi strani pa so že nekje onkraj. V nekem že skorajda postkatastrofičnem času, ki se vztrajno napoveduje med igro in spodbuja navezave na groteskno irealne, hkrati pa še kako realne dogodke pandemijskih zadnjih let in novega tisočletja, ki je vse od svojih začetkov iz tira.

Dogajanje je postavljeno v nekoliko strniševsko krčmo, ki ni na Barju, ampak je tudi precej metafizična, s točajko, zloveščo tišino zunaj in nekaj gosti, naprej stalnih, potem občasnih, a usodnih, na koncu tudi s Psihiatrom in Smrtjo. Čeprav imajo vsi konkretna in res nekoliko nenavadna, groteskno-smešna in hkrati malo grozljiva imena, Marija Menza, Krištof Dolenc, Anos Drei, Strultz Čibutkin, ki nas napeljujejo na različne dramske, literarne in filmske reference, so ti liki tudi precej absurdni ali kar absurdistični v smislu dobrega starega Daniila Harmsa. In dogajanje, ki je sprva čisto običajno in skorajda dolgočasno, se hitro dramatizira in postane negotovo, tako kot prihodnost vseh junakov, ki jim grozi kataklizma, konec sveta v Rajskem vrtu precej nerajske krčme v (kot se zdi) precej nerajskem mestu. Ko se vse niti dodobra premešajo, skupaj z enim od junakov ugotovimo, da nam ni pomoči, v jutranji zarji se kot na starih hrastoveljskih freskah začne mrtvaški ples, ki oznani konec igre, hkrati pa začetek razmišljanja bralcev in gledalcev, ki morajo sami izumiti konec. Zupančič se tudi tokrat izkaže kot mojster detajla in gradnje prizorov, vpelje lastno različico potujevanja (Šklovski) ali potujitvenega efekta (Brecht) ter opozarja, da to, kar beremo ali gledamo, ni več zgolj in samo realistični dialog s strukturo absolutne drame, temveč neprekinjen proces dekonstrukcije pomenov in pomenjanja.

Utemeljitev nominacije besedila za nagrado Slavka Gruma 2023, strokovna žirija Vesna Jevnikar (predsednica), Tomaž Toporišič in Jakob Ribič

Foto: Peter Uhan/SNGDramaLj