Pozor: Za živo glasbeno spremmljavo h Koncu zemlje bo poskrbela Maud Nelissen (klavir), ena najbolj uglednih skladateljic in pianistk na tem delikatnem področju. Sveže restavrirane 35-mm kopije filmov Jeana Epsteina je v Ljubljano prinesla direktorica arhiva Francoske kinoteke Emilie Cauquy, ki avtorja opisuje takole: Jean Epstein (1897-1953) je bil poet, režiser, filozof. Njegova umetniška zapuščina še danes vzbuja veliko navdušenja in zanimanja po vsem svetu. Režiser »diamantnega obraza«, kot ga je poimenoval njegov sodobnik Abel Gance, je v filmskem svetu kar nekaj časa veljal za relativno neznanko. Eden izmed razlogov za to bi lahko bilo dejstvo, da se je v svojem razgibanem opusu loteval zelo različnih zvrsti in področij filmskega ustvarjanja. Njegovo delo lahko v grobem razdelimo na štiri ključna obdobja. V kratkem časovnem okviru desetih let se je kot avtor lotil avantgardnega filma (Ogledalo s trojnim obličjem, Propad hiše Usher), bolj osebnih, esejističnih filmov (Lepotica iz Neversa, Zvesto srce), snemanja velikih uspešnic za studio Albatros films (Dvojna ljubezen) in dokumentarne fikcije o pomorstvu (Konec Zemlje Morje krokarjev, Zlato morja). Tako je, v iskanju vedno novih oblik in izrazov, s katerimi bi izzval svoje literarno in kinematografsko delo, leta 1928 opustil estetiko zgodnjih del in se premaknil k snemanju poetičnih dokumentarnih filmov, ki so imeli tudi močno socialno noto. Med letoma 1928 in 1948 je v Bretaniji posnel serijo devetih surovih, asketskih in hkrati zelo magičnih filmov, v katerih so igrali lokalni prebivalci. Naturščiki so v teh filmih govorili različne bretonske jezike, ki so bili do takrat še popolnoma neznani. Ironično (ali pa tudi ne), če pomislimo, da se je Epstein ravno v času, ko je prišel zvočni film odločil, da bo posnel kopico filmov v jeziku, ki ga nihče ne razume. Ali danes kdo ve, v kakšnem jeziku je govoril Nanook s severa?

Več v živo!

tekst in foto: Slovenska kinoteka
press@kinoteka.si
www.kinoteka.si
Nazaj

Povezani članki