Program retrospektive:
ABC Afrika (ABC Africa), r Abbas Kiarostami, torek 22.10. ob 20.00, sreda 23.10. ob 20.00
Paberkovalci in paberkovalka (Les glaneurs et la glaneuse), r Agnés Varda, torek 22.10. ob 22.00
First Person, r Errol Morris, sreda 23.10. ob 22.00, petek 25.10. ob 20.00, ponedeljek 28.10. ob 22.00, sobota 2.11. ob 20.00, sreda 6.11. ob 22.00, četrtek 7.11. ob 18.00
Komuna (Pariz, 1871) (La commune (Paris, 1871)), r Peter Watkins, četrtek 24.10. ob 18.00
Over the Sun - Under the Moon, r Harry Rag, petek 25.10. ob 18.00
Šelestenje, r Janez Lapajne, petek 25.10. ob 22.00
Idioti (Idioterne), r Lars von Trier, sobota 26.10 ob 22.00
Cesta bratstva in enotnosti, r Maja Weiss, ponedeljek 28.10. ob 20.00
Nedokončana sedanjost (Onvoltooid tegenwoordig), r Johan van der Keuken, torek 29.10. ob 21.00
Velike počitnice (De grote vakantie), r Johan van der Keuken, torek 29.10. ob 21.00
Plesalka v temi (Dancer in the Dark), r Lars von Trier, sreda 30.10. ob 18.00
Kako sem se naučil premagati svoj strah in ljubiti Ariela Šarona (How I Learned to Overcome my Fear and Love Arik Sharon), r Avi Mograbi, sreda 30.10. ob 20.30, četrtek 7.11. ob 19.30
Praznovanje (Festen), r Thomas Vinterberg, sobota 2.11. ob 22.00
Sea Concrete Human, r Michael Palm, ponedeljek 4.11. ob 20.00
Dolce, r Aleksandr Sokurov, ponedeljek, 4.11. ob 22.00
Izpoved (Povinnost'), r Aleksandr Sokurov, torek 5.11. ob 19.00
Življenja (Vies), r Alain Cavalier, sreda 6.11. ob 20.00
Projekt Himmler (Das Himmler Projekt), r Romuald Karmakar, četrtek 7.11. ob 21.00
Drugje (Elsewhere), r Nikoluas Geyrhalter, petek 8.11. ob 19.00
o filmih
Abbas Kiarostami, stari kinotečni znanec in režiser, čigar opus že dvajset let širi obzorja sodobnega avtorskega filma, se bo predstavil s svojim predzadnjim filmom ABC Afrika. Film, posnet z digitalno video kamero, s katerim je iranski umetnik navdušil na lanskoletnem festivalu v Cannesu, velja za prelomnico v njegovi karieri, saj je na veliko presenečenje vseh Kiarostami oznanil, da so ga nova tehnologija in njene še neraziskane zmožnosti navdušile do te mere, da sploh ne razmišlja več o povratku k staremu načinu dela s 35mm kamero. Da misli resno, je dokazal s filmom 10 (Deset), predvajanim letos v Cannesu (pri nas si ga bomo lahko ogledali v sklopu letošnjega Ljubljanskega filmskega festivala), ki ga je francoski tisk v en glas označil za vrhunec njegovega ustvarjanja.
Agnés Varda, "babica francoskega novega vala", se bo predstavila s celovečernim dokumentarnim filmom Paberkovalci in paberkovalka, morda do danes najbolj dovršenim primerom izrabe novih tehnologij v smislu iskanja novih etičnih dimenzij, tehnik pripovedovanja in bogatenja filmskih izraznih sredstev.
Nove tehnologije so ameriškemu režiserju Errolu Morrisu omogočile, da je razvil posebno snemalno pripravo, ki vnaša svež veter v sicer prežvečeno zvrst dokumentarnih izpovedi. Njegova serija V prvi osebi prinaša deset (v sklopu retrospektive jih bomo videli osem) polurnih intervjujev z (blago rečeno) nenavadnimi osebki. Poleg uspelega eksperimenta v smislu izvirne filmske forme, se Morrisova serija kaže tudi kot izvrsten antropološki prerez brezen absurda, v katera se potapljajo potomci talilnega lonca.
Poslanstvo filma kot orodja politične misli sta nadvse resno vzela Izraelec Avi Mograbi in Anglež Peter Watkins, video tehnika pa je omogočila utelešenje njunih radikalnih, vendar povsem različnih vizij. Mograbi v maniri Nannija Morettija v svojem filmu z ironičnim naslovom Kako sem se naučil premagati svoj strah in ljubiti Ariela Šarona pod kritičnim, skrajno subjektivnim drobnogledom razkosa burno politično situacijo domačega Izraela. Razlika v pogledu izraelskega in italijanskega aktivista znaša pravzaprav natanko toliko, kolikor je desnica Bližnjega vzhoda bolj maligna od evropske. Watkins, kontroverzni britanski režiser, se je po sporu s televizijsko hišo BBC (ta že v šestdesetih ni hotela predvajati njegovih filmov, češ da so preveč sporni) zatekel v Francijo ter tam po lastnem scenariju in v opuščeni tovarni posnel šesturni igrano-dokumentarni film Komuna (Pariz, 1871), s katerim spodkopava idejo objektivne zgodovine in vleče ostro kritične vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo.
Kako (iz)povedati zgodbo s prepletom digitalne in organske podobe, bo pokazal Nizozemec Johan van der Keuken v svojem labodjem spevu Velike počitnice, ki smo si ga v kontekstu retrospektive pokojnega mojstra lahko ogledali v Kinoteki že junija letos.
Za zanimiv preplet "zaprašene" super 8mm filmske tehnike in najsodobnejših digitalnih orodij bo poskrbel avstrijski profesor Michael Palm s svojim znanstveno-fantastičnim dokumentarno-igranim srednjemetražcem Sea Concrete Human, ki pokaže, kako bo izgledalo življenje na planetu Zemlja potem, ko bo izumrlo vse organsko.
Ruski mojster Aleksandr Sokurov poleg svojega opusa celovečernih igranih filmov, posnetih na 35mm filmski trak, vzporedno s pomočjo video tehnike ustvarja ne-igrane (izraz dokumentarni film bi bil na tem mestu zavajajoč) filme različnih dolžin, ki jih sam označuje za elegije, kar tudi najbolje označuje njihovo tematsko naravnanost in ton pripovedi. V sklopu retrospektive se bo predstavil z dvema takima elegijama: na Japonskem posneto enourno meditacijo Dolce, s katero je navdušil na predlanskem beneškem filmskem festivalu, in maratonsko Izpovedjo, ki s svojim pretresljivim čustvenim nabojem in odstiranju najbolj skritih tančic intimnosti po mnenju mnogih predstavlja avtorjev ustvarjalni vrh.
Maratonske dolžine bosta še dva filma iz novembrskega dela retrospektive: Projekt Himmler provokativnega nemškega režiserja Romualda Karmakarja (da gre za pomembnega in obetavnega avtorja priča popolna retrospektiva njegovih filmov, ki jo je leta 2000 pripravil prestižni filmski festival v Pesaru, med drugim najbolj zaslužen za popularizacijo iranskega filma) prinaša nič več in nič manj kot skoraj triurni, statični posnetek televizijskega voditelja, ki do zadnje črke ponovi skrivni govor, s katerim je 4. oktobra leta 1943 zloglasni notranji minister nacistične Nemčije Heinrich Himmler nastopil pred svojimi generali (gre za enega nadvse redkih nacističnih dokumentov, v katerem se brez dlake na jeziku omenja iztrebljanje Judov in Slovanov). Skoraj šestdeset let kasneje besede v drugem kontekstu še vedno delujejo srhljivo, še bolj srhljivo je morda dejstvo, da nemška televizija filma ni hotela predvajati, saj se je bala napačnih interpretacij.
S podobno radikalnim konceptom in povsem drugačnimi rezultati se ponaša štiriurni film Drugje mladega avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja. Geyrhalter je z digitalno kamero natanko eno leto krožil po zemeljski obli in beležil utrinke najbolj vsakdanjega življenja najrazličnejših kultur - končni izdelek pa na suveren način združuje avtorjevo socialno angažiranost s trenutki čiste poezije in lepote, daleč od površnega, danes modernega zanimanja za vse, kar prihaja iz "tretjega" in njemu podobnih svetov.
Za posladek si bomo lahko ogledali še Življenja, predzadnji film Alaina Cavaliera, veterana francoske filmske ustvarjalnosti, ki je kariero začel še za časa novega vala, se v osemdesetih proslavil s filmom Therese, v zadnjem času pa več kot uspešno eksperimentira z digitalno tehnologijo. Film Življenja, štirje portreti štirih nenavadnih življenj, ki jih nevsiljiva digitalna video kamera beleži v najbolj intimnih trenutkih, je leta 2000 na filmskem festivalu v Karlovih Varih prejel nagrado za najboljši dokumentarni film festivala
S tremi filmi (Idioti, Plesalka v temi, Praznovanje) je zastopana danska Dogma 95, morda najbolj zaslužna za popularizacijo novih načinov produkcije in prenos videa na veliko platno, ne manjkajo pa tudi najbolj uspeli domači poskusi na tem področju (Šelestenje, Over the Sun - Under the Moon, Cesta bratstva in enotnosti).
abbas kiarostami - intervju
Kako ste dobili idejo za snemanje filma o tej tematiki? Ste imeli z Afriko že poprej kakšne izkušnje?
Ideja za film se je porodila pri Mednarodnem skladu za poljedelski razvoj pri Združenih narodih. Če jih vprašate, zakaj so izbrali mene, vam bodo najbrž odgovorili, da so se odločili zaradi mojih dvajsetletnih izkušenj pri delu z otroki in za otroke. Po pravici povedano, nisem imel prej prav nobenih izkušenj z Afriko. Celino sem poznal samo iz tistega, kar sem o njej prebral v časopisih in videl po televiziji. Moram priznati, da so se moja pričakovanja popolnoma podrla, ko sem se tam znašel osebno. Pri čemer se morate zavedati, da sem obiskal samo Ugando, pa še to le košček dežele. Govoriti o celotnem kontinentu na podlagi tako majhne osebne izkušnje, bi pomenilo podcenjevati vse različne obraze celine, tako bogate in raznolike, kot je Afrika. Izkušnja z Ugando mi je pokazala, da o tem delu sveta ne vem praktično nič. Gre za čudovito deželo v smislu naravnih lepot in njenih prebivalcev, ki navzlic strahoviti revščini premorejo velikansko količino notranje lepote.
Kakšen je bil vaš pristop k snemanju? Je bilo potrebnih veliko priprav? S kakšnimi težavami ste se spopadali?
Snemanje je bilo zelo spontano. Kamera me je vedno prehitevala za nekaj korakov, in tudi takrat, ko so bile stvari pripravljene vnaprej, je resničnost ves čas vdirala v izmišljeno. Pri takem načinu snemanja znajo biti problematični pogledi ljudi, njihovo pretirano zanimanje za kamero. Vendar sva v najinem primeru potrebovala natančno to. Nihče se ni vpletal v najino delo. Vsi so bili prijazni in družabni, vljudni in sproščeni obenem.
Kako lahko posnameš bolečino? Kakšne omejitve ste si v tem kontekstu postavili vnaprej?
Vedno sem verjel, da mora biti podoba trpljenja pokazana na način, ki se ne vsiljuje gledalcu. Če obstaja meja, potem nisem jaz tisti, ki bi jo določil. Kamera je zanesljiv in pošten opazovalec, ki v vsakem primeru beleži bolečino, tako v sliki kot v izkušnji.
Kaj je po vašem mnenju razlika med pristopom režiserja in novinarja?
Rekel bi, da si režiser lahko dovoli neposreden, iskren in nenehen stik z občinstvom. Umetniško ustvarjanje naj bi bilo dolgotrajen postopek, dialog z občinstvom, ki se nadaljuje iz enega filma v drugega. Po drugi strani novinarski posli in novinarske reportaže pogosto temeljijo na impresivnih ali celo senzacionalnih dogodkih. Senzacija redkokdaj preživi zgodbo, ki jo obravnava. Odziv občinstva je lahko zelo skrajen, vendar pogosto zelo kratkotrajen. Umetnost je umetnost in novinarstvo
novinarstvo.
Zakaj ste se odločili film posneti na digitalni video? Kako je ta odločitev spremenila vaš način dela?
Pred sedmimi ali osmimi leti sem uporabljal Hi-8 kamero, kot večina ljudi uporablja svinčnik. Delal sem si vizualne zapiske. Napredek v kvaliteti digitalnih sistemov je v marsičem olajšal moje delo. Kot potrjuje že faks, s katerim so me povabili, se je vse skupaj začelo zgolj kot vabilo na obisk in ogled stanja. Vendar sva na ta obisk s seboj vzela svoje svinčnike. Na začetku sva bila prepričana, da te vizualne beležke ne bodo dovolj, da bi iz njih kasneje lahko naredil film. Vendar se je
zgodilo natanko to. Vedno sem bil prepričan, da beležka, skica, vsebuje nekaj več kot končni izdelek. Uporaba teh majhnih kamer nudi režiserju kopico presenečenj na vsaki stopnji ustvarjanja: med snemanjem, v montaži, v postprodukciji … Sam sem le vajenec na tem področju. Šele začel sem odkrivati bogastvo možnosti, ki jih ponuja nova tehnologija.
Česa vas je ta izkušnja naučila? Boste vztrajali na tej poti?
Delo z digitalnim videom odpira pravo kraljestvo možnosti, ki se presenetljivo lepo ujemajo z mojim siceršnjim načinom dela. V svojih filmih sem pogosto uporabljal neprofesionalne igralce, ki se pred objektivom manjše kamere seveda počutijo veliko udobneje. Na lokaciji je manj tehnikov, kar olajša komunikacijo med režiserjem in igralci. Kot po čarovniji izgine celotna ekipa ter njena zapletena in nadležna oprema. Gre za čudovit občutek svobode. Ne verjamem, da se bom še kdaj vrnil k snemanju
s 35mm kamero.
Program
ABC Afrika (ABC Africa), r Abbas Kiarostami, torek 22.10. ob 20.00, sreda 23.10. ob 20.00
