Vedno nasmejana, spontana in tudi po 50. letu mladostna Irena Vrčkovnik je svojo zadnjo pesem Tu in zdaj posvetila partnerju Urošu, ki ji je pred dvema letoma zamajal tla pod nogami. Pevka je kariero začela s priredbami, z leti pa je spoznala, da najraje poje tisto, kar sama napiše.
Na začetku kariere so za vas pisali pesmi drugi, kajne?
Na začetku samostojne kariere sem imela eno ali dve svoji pesmi, no, narodno-zabavnih sem imela že več. Pesem Tisto noč je moja prva avtorska pesem, stara sem bila šestnajst let. Pri prvih petih cedejih so se kot avtorji skladb podpisali Oto Pestner, Tomaž Kozlevčar, Božo A. Kolerič … Nato sem začutila, da želim tudi sama nekaj povedati, se glasbeno izraziti. Med nebom in menoj je naslov šestega albuma, ki je v celoti moj avtorski in odsev mene. Takrat pa se je zgodila
prelomnica: priljubljenost mi je začela padati, saj ljudem ta album ni bil najbolj všeč; pesmi niso bile »na prvo žogo«, kot rečemo, in lahkotne, kot so bili vajeni. Sprva tega nisem razumela, v skladbah sem v celoti razkrila sebe, posnete so bile z najboljšimi glasbeniki, popolnoma brez računalniških simulacij. Glasba je dihala. A meni so prav te pesmi še danes pri srcu, in ko jih slišim, vem, da sem se prav odločila, ker so brezčasne, ne pa modna muha.
Torej vam ni žal, da niste bili več na prvih mestih priljubljenosti?
Sploh ne. Seveda sem dobila nasvete, naj se vrnem k že preizkušenim zvrstem glasbe, priredbam, da bom spet bližje ljudem. Moj notranji glas pa je ostal odločen, da vztrajam, da ostanem zvesta sebi, da pojem tisto, kar me polni, pa čeprav na račun priljubljenosti. Tako je pozneje nastal še en, moj zadnji avtorski album Takšna sem.
Ali si nikoli niste želeli vile z bazenom?
(Glasen smeh) Imam veliko srečo, saj sem realna in vse življenje stojim z nogami trdno na tleh. Bazenov tako ali tako ne maram oziroma jih ne uporabljam, v vili pa tudi ne bi imela kaj početi, razen če bi živela v pravljici. Kaj pa človek pravzaprav zares potrebuje? Tako malo potrebujemo – materialnih, nepomembnih stvari je preveč. Mogoče sem zasanjana idealistka, a ljudje potrebujemo notranji mir, nekoga, ki nas ima neizmerno rad, na katerega se lahko zaneseš, se
počutiš varnega, potrebujemo prijatelje in seveda zdravje, svobodo, topel dom, naravo … Narava mi je v zadnjem času res ogromno dala, nikoli prej nisem bila tako povezana z njo. Že 17 let živim v Preboldu, pa nisem poznala okoliških hribov, uf, kaj sem zamujala! Med epidemijo sva s partnerjem vse prehodila in pravzaprav se moram njemu zahvaliti, da me je vpeljal v čudoviti svet narave.
Torej lahko rečete, da danes živite bolje in drugače kot pred letom dni?
Zdaj živim drugače.
Intervju je pripravila Sonja Javornik
