Aljaž Farasin, aktualni Werther v istoimenski operi, pravi, da so mu najljubše tiste vloge, kjer lahko poseže v vse kotičke uma posameznega lika, kjer so prisotni izraziti čustveni ekstremi. Na odru ima rad dramo in kri, zato ne preseneča, da mu je vloga Wertherja, ki jo je v Pragi interpretiral že pred petimi leti, pisana na kožo. Vloga ga v času intenzivnih priprav posrka vase celo do te mere, da je takrat, kot ugotavlja, lahko zelo naporno biti njegov najožji družinski član.
Po dolgih 45 letih bo na odru ljubljanske Opere ponovno premiernouprizorjena Masseneteva opera Werther. Je za pevca pravzaprav posebna čast, da lahko nastopi v naslovni vlogi opere, ki je pri nas očitno ne vidimo ravno pogosto?
Zame je to velika čast, pa tudi odgovornost. Starejše generacije imajo zagotovo v spominu g. Rudolfa Francla, ki je, kot mi je znano, takrat blestel v naslovni vlogi. Te opere res ni bilo dolgo na našem odru in zelo sem vesel, da bo ta mojstrovina stalnica našega programa.
Vloga Wertherja velja za zelo čustveno. Te lahko tak lik, ko se poglobiš vanj, prevzame tudi do te mere, da ga nosiš s seboj tudi zunaj operne hiše, sploh med intenzivnimi pripravami na premiero?
Vlogo Wertherja sem že pel, pred petimi leti. V času priprav in študija vloge sem obiskal Goethejev inštitut v Pragi, kjer sem se poglobil v Goethejeve rokopise, skice, spise, pisma … Že takrat me je prevzela zelo močna vnema in strast po upodobitvi lika Wertherja. V času intenzivnih priprav, glasbenih in režijskih vaj se vživljanje v Wertherjev značaj, čustva, vedenje v različnih situacijah, njegovo povezanost z naravo, duhovne preobrate, čustvene manipulacije samo še stopnjuje. Biti takrat
moj najožji družinski član je lahko zelo naporno, saj me vloga resnično posrka vase. Pri tem je glasba samo še češnja na torti in ljubezenska drama je neizbežna.
Vemo, da je Werther, kot si ga je v svojem romanu zamislil Goethe, mladenič v dvajsetih, medtem ko ste vi mladenič z nekaj več življenjskimi izkušnjami. Je to prednost, da lahko pri kreiranju te vloge gledate na mladostne usodne zaljubljenosti drugače kot Goethe, ki je prav tako zelo mlad pisal roman, po katerem je nastala opera?
Hvala za kompliment (nasmešek)! Življenjske izkušnje so res v pomoč, še zlasti če si del drame, ki jo doživlja lik, izkusil tudi sam v nekem obdobju svojega življenja. Tako v nekaterih primerih to samo prikličeš v spomin in se v trenutku postaviš v določeno situacijo. Izkušnje tudi pripomorejo, da se kljub intenzivnemu vživljanju v vlogo deloma distanciraš in nadziraš svoje telo, kar je pri tako zahtevni in obsežni vlogi nujno potrebno. Čustvena razpoloženja se zelo odražajo na govoru, na
grlu, pri petju pa je sproščenost grla ter celega pevskega instrumenta zelo pomembna. Skušam se držati načela, da kot pevec in igralec ne jočem na odru, z interpretacijo in z glasom se moram dotakniti čustev gledalcev. Oni lahko jočejo, medtem ko moram jaz ohraniti hladno glavo, ampak vseeno vročo kri.
Kako sta se v tem svetu turbulentnih čustev ujela z Wertherjem? Ste do potankosti naštudirali njegov psihološki profil?
Lahko rečem, da sem do potankosti razdelal vse prizore – kdaj se kaj dogaja v Wertherjevem notranjem svetu. Velik izziv je svojo idejo povezati z režiserjevo, se glasbeno ujeti in dogovoriti vse potrebno z dirigentom, narediti lok čez horizont cele opere od začetka do konca ter prav tako najti povezavo z osebnostnimi lastnostmi kolegov na odru. Ko uspem najti ravnovesje med vsem naštetim, je ustvarjati predstavo velik užitek, znova in znova.
Wertherja včasih interpretirajo kot šibkega, kot zgubo, ki ne zna najti poti v resnični svet. Po drugi strani pa ga nekateri vidijo tudi kot svobodomiselnega upornika proti družbi, ki konča tragično. Kako ga vidite vi?
Na Wertherja gledam z več zornih kotov. Zame je pomembno spoznanje, da je Goethe v veliki meri temo za Trpljenje mladega Wertherja črpal iz svojega življenja. Goethe je bil pesnik, pisatelj, prevajec, botanik, slikar, velik ljubitelj narave, zelo razgledan človek z veliko talenti in velik intelektualec. Doživel je veliko težkih življenjskih situacij, od tega, da so mu umrli štirje od petih rojenih otrok do smrti žene … Velik del tega nosi v sebi tudi Werther. V času izida novele je bil Goethe
politično izjemno izpostavljen, še zlasti zaradi porasta samomorov, ki so jih pripisovali popularnosti njegovega dela, ki je Goetheja čez noč naredilo prepoznavnega in slavnega. Javno se je moral zagovarjati, da ne odobrava nasilja in samomora.
Naslednji vidik, ki je meni zelo zanimiv, je manipulacija s čustvi. V današnjem času smo ljudje na vsakem koraku obdani s čustvenimi manipulacijami, ki vse preveč krojijo naše usode. Pomembno mi je prepoznati, kdaj in kako se od tega oddaljiti in z zdravo mero razuma razsoditi, kaj je prav in kaj ne. V tej operi je skoraj vsaka druga stran partiture prežeta z valovanji in viharji čustev. Pomemben je tudi sam odnos do Charlotte. Pravzaprav je tragičen lik v tej zgodbi Charlotte – ženska, ki jo Werther iz svoje posesivne nravi naredi za ujetnico lastnih čustev, pogubi jo. Werther na koncu doseže svoj cilj in mu je malo mar, kaj pusti za seboj. Njegov cilj je zelo jasen, dosegel bo točno to, kar si je zadal in ne izbira sredstev. Je zelo impulziven in vedno deluje iz afekta, zato se nam lahko zazdi, da je upornik. Werther je ujetnik svojih čustev in temperamenta, ki ga nikoli ni znal ukrotiti. Je idealist in sanjač, hkrati pa v sebi nosi veliko jeze in sovraštva, ki na koncu premagata njegovo zaljubljenost v življenje.
V operi ni tako nenavadno, da lik na odru umre, pa vendar je v primeru Wertherja to nekoliko drugače. Kot že rečeno, je bilo že po izidu Goethejevega dela leta 1774 v Nemčiji toliko samomorov, da je moral Goethe javno izjaviti, da jih ne odobrava. Se vam zdi, da lahko opera leta 2024 z Wertherjem naslavlja tudi nekatere teme, ki so še vedno precej tabuizirane in pereče, predvsem med mladimi?
Samomor je zagotovo tabu tema, pred katero si najraje zatiskamo oči in mislimo, da se ne dogaja prav pogosto. Ljudje, družba, politika moramo poskrbeti, da mladim za seboj ne puščamo sveta, kjer bi bil samomor rešitev za življenjske izzive. Sam sem šel skozi raznolike življenjske preizkušnje in vem, kako je, ko je človek v hudi stiski in sam. Življenje te včasih stisne in pahne do roba, da prepoznaš, kakšno moč imaš v sebi, da lahko spremeniš svoj svet na bolje. Treba je priti do dna,
strmoglaviti, potem se lahko znova odrineš in poletiš novim zmagam naproti. Werther konča tragično, vendar je sama opera tako veličastna, da nikogar ne bo pustila ravnodušnega.
So vam blizu lirične opere? Prinašajo številne znamenite arije, kot je »Pourquoi me réveiller« …
Ta arija je res najbolj prepoznavna. V tej operi so še tri izjemno lepe, a ne toliko znamenite. Že sam libreto, ki ga berem znova in znova, me spravi do solz. Izpovedni jezik je res ganljiv. Če dodam še glasbene linije, je celotna opera prava poslastica za ljubitelje romantike. Moj značaj in tudi glas sta ustvarjena za romantične, tragične like. V tem se najbolje počutim in se najiskreneje izrazim. Zelo rad imam francoski jezik in tudi francoska operna literatura mi je neskončen
umetniški navdih. Poleg Wertherja, Fausta, Romea sta mi ljubi tudi vlogi Rodolfa (La Bohème) in Edgarda (Lucia di Lammermoor). Vse like povezuje tragična ljubezen, ki hkrati pokaže, kaj vse ljudje naredimo za ali zaradi ljubezni.
Intervju je pripravila KREATIVNA BAZA
Foto: Darja Štravs Tisu
