Ayrton Desimpelaere, 33-letni belgijski dirigent, goji veliko ljubezen do Slovenije. Od lanskega novembra je hišni dirigent SNG Opera in balet Ljubljana, pred tem pa je bogate izkušnje nabiral po vsem svetu. Na konservatorijih v Parizu in Versaillesu ter na kraljevih konservatorijih v Bruslju in Monsu je diplomiral iz klavirja in dirigiranja, diplomiral je tudi iz muzikologije na Sorboni in na Svobodni univerzi v Bruslju. Od leta 2017 deluje kot gostujoči dirigent na IMEP v Belgiji (Višji šoli za glasbo v Namurju), kjer je tudi profesor orkestrskega dirigiranja, zborovskega petja in pevske tehnike. Tole je njegova slovenska zgodba.
Novembra je preteklo eno leto, odkar ste se preselili v Slovenijo. Kako ste se znašli v Ljubljani? Kako se življenje v Sloveniji razlikuje od življenja v Belgiji?
Življenje v Sloveniji je čudovito. Ta lepa in gostoljubna država namenja veliko prostora kulturi. Vsak dan jo odkrivam z občudovanjem, pa naj bo to v prostem času ali med strokovnimi obiski v okviru Opere. Že na začetku sem čutil topel sprejem, ki me še vedno spodbuja, da nadaljujem to pustolovščino. Če Slovenijo primerjam z Belgijo, kjer živi moja družina, je glavna razlika med državama podnebje. Zdaj živim daleč od prijateljev in družine, kar ni vedno lahko, moram pa priznati, da
se kljub temu počutim kot doma. Bližina Italije, od koder prihaja polovica moje družine, občutek še krepi in me približuje koreninam.
Je za umetniške poklice v Sloveniji bolje poskrbljeno kot v Belgiji?
Razmere so seveda drugačne. Niso ne boljše ne slabše, ker je delovanje Opere popolnoma drugačno. V Belgiji ni opernega gledališča, ki bi delovalo tako kot pri vas. Ko sem bil zaposlen v Kraljevi operi v Valoniji, smo na leto pripravili 9 oper in nekaj koncertov. Nismo imeli stalnih baletov ali solistov. K sodelovanju so bili ob zboru in orkestru povabljeni vsi umetniki. V Belgiji na primer nimamo stalnega dirigenta, temveč glasbenega direktorja, ki dirigira od 2 do 4 produkcije na leto,
hkrati pa vzdržuje tesne delovne odnose z umetniško in upravno ekipo. Prednost, ki jo vidim v Sloveniji, je ta, da lahko z delom na repertoarju izboljšamo vse vidike delovanja gledališča. Sicer delamo z zelo intenzivnim tempom, vendar dosledno pripravljamo kakovostne predstave. Še ena prednost: v naših produkcijah je veliko mladih talentov, od pevcev in plesalcev do dirigentov. Zelo pomembno se mi zdi, da mladim damo priložnost. Naša dolžnost je prenašati zapuščino na mlajše
generacije.
Ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana ste se pridružili lani, vendar ste z gledališčem sodelovali že pred tem. Zakaj ste se odločili, da se jim želite pridružiti za več časa?
Z SNG Opera in balet Ljubljana sem sodeloval pri uprizoritvi Gounodevega Fausta in z ustvarjalci sem takoj vzpostavil zelo dober odnos. Že nekaj tednov po tej dobri izkušnji so me povabili, naj se vrnem kot gostujoči dirigent. Marko Hribernik, umetniški vodja opere pa mi je nato ponudil mesto hišnega dirigenta, ki sem ga z navdušenjem sprejel. Zelo sem si želel tesnega sodelovanja z ekipo. Fausta smo pripravljali tako intenzivno, da tega nisem želel pustiti za sabo. Imel sem čast spoznati
izjemne umetnike, predane svojemu delu, s katerimi je lahko delati in komunicirati. To je bila edinstvena priložnost. Naše ekipe s talentom in profesionalnostjo vsak dan dokazujejo, da si ljubljanska Opera zasluži ugledno mesto v širšem mednarodnem okolju. To dokazuje tudi uspeh naše predstave Faust v Zagrebu. To je gledališče, ki potrebuje posameznike, predane njegovemu izboljšanju in okrepitvi. Pravkar smo končali tudi veličasten koncert Fauréjevega Requiema, ki ga je po zamisli Marka
Hribernika režiral Renato Zanella. To je bil zelo ganljiv trenutek, upam, da ga bom še kdaj doživel.
Kako je delovati v angleščini? Ali to vpliva na vaše umetniško izražanje?
Ne, to zame ni težavno, saj gre za jezik, ki se uporablja po vsem svetu. Menim pa, da mora dirigent v največji meri komunicirati z rokami. Če kaj ni jasno, lahko svojo vizijo, artikulacijo ali dihanje pojasni tudi s petjem. Velja pa omeniti, da je splošna raven znanja angleškega jezika v Sloveniji odlična. Sam se postopoma učim tudi slovenščine, vendar ni vedno lahko (smeh).
Kljub mladosti imate že veliko izkušenj, dirigirali ste številne velike opere, delovali ste v Moskvi, Turčiji, sodelovali z orkestrom Kraljeve opere v Valoniji, Belgijskim nacionalnim orkestrom, Sicilijanskim simfoničnim orkestrom itd. Zakaj je pomembno nabirati izkušnje tudi zunaj meja domovine?
Prepričan sem, da mora vsak vrhunski umetnik raziskati različne orkestre, zbore in gledališča, da lahko oblikuje svojo identiteto in slog. Nihče ni prerok v svoji državi. Vsak dan se bogatim s sodelovanjem z nadarjenimi umetniki. Vsaka ustanova je edinstvena, z lastnim izrazom, kulturo in zgodovino. Zato se je treba prilagoditi in predlagati pristop, ki zagotavlja kakovostno produkcijo. Raziskovanje drugih kultur predstavlja tudi gradnjo pomembne osnove, ki zagotavlja večji vir ustvarjalnosti
in umetniške moči.
Prejeli ste vrsto nagrad, med drugim tudi medaljo za zasluge belgijske vlade. Kaj vam to pomeni?
Nagrade so mi v izjemno čast, vsakič znova me razveselijo in presenetijo. Pogosto se sprašujem, kdo sem in kaj sem naredil, da si zaslužim takšno priznanje. Imam veliko srečo, da me podpirajo politične oblasti v lastni državi, med drugim tudi kraljeva družina, ki sem jo imel čast večkrat srečati na prireditvah, koncertih in na podelitvah nagrad. Takšna podpora mi dokazuje, da sem na pravi poti, čeprav pot ni bila vedno lahka.
V decembru boste dirigirali 6 opernih predstav Orfej v peklu Jacquesa Offenbacha. Kaj lahko obiskovalci pričakujejo tokrat?
Gre za edinstveno uprizoritev z več vidikov. Prvič, uprizorjena je v slovenščini, čeprav je prvotno francoska. Gre za zabavno opereto, ki na povsem nebrzdan način igrivo preoblikuje mit o Orfeju. Življenje in smrt se križata na nešteto načinov in na vsakem koraku sprožata izbruhe smeha. Režiserjeva vizija je zelo odprta in poudarja erotiko – temo, ki jo uvede že na samem začetku, ko Orfej izda svojo ženo Evridiko. Ključno vlogo pri uprizoritvi ima zbor, ki prekipeva od energije, razen v
prvem prizoru na Olimpu, kjer liki spijo. Iz spanja preidejo v upor, medsebojno obračunavajo in na koncu dosežejo vrhunec v podzemlju, kjer je vse dovoljeno. Ob tem je prisoten izjemen igralec, ki ujame namero in zabava občinstvo z navidezno improviziranimi, a dobro zasnovanimi posegi. Glasba, ki jo vodijo orkester, zbor in solisti, ostaja lahkotna, vendar je polna domiselnih odkritij ter čudovitih harmonskih in ritmičnih presenečenj.
V januarju pripravljate tudi posebno premiero, kajne?
Tako je. Ne gre za katero koli opero, temveč za Massenetevega Wertherja, ki obljublja, da bo veličastna. Delo se precej razlikuje od Orfeja v peklu. Na začetku uprizoritve v prvem dejanju zapoje otroški zbor. Moj namen se je osredotočiti na zvok, tisti značilni francoski zvok, ki ga obožujem. Občutek je, kot bi ustvarjal komorno glasbo, vse je tako natančno in popolno. Werther, prirejen po Goethejevem delu, je kompleksna opera, ki se poglablja v zapleteno življenje moškega, zaljubljenega v
žensko. Glasba je vesela, žalostna, vsebuje ljubezen, obup in nazadnje smrt. Nedvomno gre za eno najlepših francoskih oper in zagotovo eno mojih najljubših.
Kakšne načrte imate za naprej, želite še naprej ostati v Sloveniji?
Pravkar sem sprejel podaljšanje pogodbe v Ljubljani in z velikim veseljem bom nadaljeval delo v tej čudoviti ustanovi. Želim se še bolj vključiti v delo, po najboljših močeh si prizadevam, da bi občinstvu ponudil izjemne predstave. Čeprav sem zmanjšal število ur poučevanja, še naprej poučujem v Belgiji na IMEP, vendar je Ljubljana zdaj na prvem mestu. Načrtujem tudi vrnitev v Trst, v Teatro Verdi, na oder, ki mi je še posebej pri srcu, dirigiral pa bom tudi nekaj koncertov s Kraljevo opero v
Valoniji. Z gotovostjo pa lahko trdim, da si želim ostati tu, v Ljubljani.
Intervju je pripravila Kreativna baza.
Foto: Darja Štravs Tisu
