Boris Rifl je v Narodni in univerzitetni knjižnici zaposlen že 23 let. Velik del kariere se je ukvarjal z bibliografijo in s katalogizacijo v oddelku Slovenska bibliografija, ki ga je več let tudi vodil, po reorganizaciji oddelkov pa v Nacionalnem bibliografskem centru skrbi za vodenje, organizacijo in strokovno delo. Kot med drugim pravi v intervjuju, bo v prihodnosti bibliografska kontrola še bolj pomembna, kot je bila doslej. Programi z umetno inteligenco bodo olajšali delo, a ne verjame, da bodo znali iz normativne baze osebnih imen izbrati pravega soimenjaka ali enemu od obstoječih dodeliti pravo leto rojstva, smrti oziroma se odločiti, da umetna inteligenca kreira zapis za novo entiteto.
Kot vodja Nacionalnega bibliografskega centra ste verjetno prav vi tista oseba, ki najbolje ve, koliko knjig in drugih tiskanih publikacij, pa tudi zvočnih zapisov izhaja v Sloveniji. Kakšen je trend, česa izdajamo vedno več in česa vedno manj?
Statistične meritve slovenske založniške produkcije izvajamo v NUK dvakrat letno, in sicer 15. aprila, ko so objavljeni začasni podatki za preteklo koledarsko leto, in 15. oktobra, ko so objavljeni končni podatki. Trendi števila tiskanih knjig so v zadnjih letih dokaj konstantni, le v letih finančne krize in pandemije opažamo nekaj nižje številke. V letu 2022 beležimo 5.877 tiskanih knjig in brošur. Število elektronskih knjig v zadnjih letih nekoliko narašča, za nekaj 100 naslovov letno.
Zvočne knjige so zadnja leta hit v številnih državah, pri čemer statistični podatki kažejo strmo rast predvsem od leta 2017. Za podrobnejše prikaze, ki jih pripravljamo v statistikah, pa so potrebni popolni podatki, kar je največkrat povezano z zaključkom vseh predhodnih postopkov, predvsem z oddajo gradiva nacionalni knjižnici s strani založnika. Slednje omenjam, da še na ta način povabimo založnike k oddaji obveznih izvodov publikacij, pa tudi zato, ker se zavedamo, da so realne številke
lahko tudi višje.
Kot oče bibliografije je pogosto omenjen Conrad Gesner, ki je leta 1545 objavil delo Bibliotheca universalis. Kako daleč v zgodovino pa segajo korenine slovenske bibliografije?
Ustvarjanje in urejanje bibliografskih zapisov je bilo vedno strokovno delo, če ne celo znanstveni izziv številnih naših predhodnikov bibliotekarjev. Bibliografije so bile v svetu pomemben vir informacij za narod, pa tudi za njegovo oblast, ki je zapovedovala, prepovedovala in risala državne meje. Pred drugo svetovno vojno sta na Slovenskem neprecenljivo delo na področju nacionalne bibliografije opravila Franc Simonič z retrospektivno Slovensko bibliografijo, v kateri je popisal večinoma
knjige, ki so izšle med leti 1550 in 1900, in dr. Janko Šlebinger, bibliograf, ki nam je zapustil neprecenljivo dediščino na tem področju. Pri tem mislim na način in organizacijo informacij za slovensko povojno bibliografijo, ki ji lahko sledimo v tiskani nacionalni bibliografiji med leti 1945 in 1990 ali celo dlje. Lahko rečemo, da je nadaljeval delo predhodnika, uporabljal je kataloška pravila in vse bolj sistematično gradil prve zvezke bibliografskih pregledov. Res je, da korenine
slovenske bibliografije sežejo že v 16. stoletje, a imajo danes te zbirke pomen predvsem za ožji krog zgodovinarjev raziskovalcev. Ob razstavi o slovenski bibliografiji je Veselin Mišković pregledno popisal ta dela v publikaciji Na začetku je (bila) knjiga.
Sodobna bibliografija ima seveda drugačne specifike kot bibliografija v času Primoža Trubarja, pa vendar tudi v novejšem času prihaja do sprememb v pojmovanju tega področja. Drži, da se šele zadnja leta na bibliografijo ne gleda zgolj kot na popolne sezname izdanega gradiva, pač pa kot na narodovo identiteto?
Pojem narodove identitete je vsekakor zanimivo izhodišče za številne razprave, ki jih lahko podrobneje osvetlijo literarni zgodovinarji, filozofi in raziskovalci posameznih znanstvenih disciplin. Eno izmed nepogrešljivih orodij v izgradnji znanosti je gotovo tudi bibliografija. Bibliografi so občutljivi na vsako manjkajočo informacijo in na pravilnost podatkov. Zanimajo jih različni prikazi podatkov, posebnosti v specialnih bibliografijah pa tudi napake predhodnikov. Nacionalne bibliografije
naj bi bile izhodišče za nastajanje sekundarnih, npr. specialnih bibliografij. V zadnjem obdobju opažamo, da knjižnični katalogi in digitalne knjižnice predstavljajo uporabnikom prijazen in bogat vir informacij, ki jih izdelujejo prav bibliografi. Bibliografije se umikajo nekoliko v ozadje, a z definiranim konceptom bibliografskih zapisov v knjižničnem katalogu še vedno ohranjajo svoj prvotni namen. Sodoben čas je bolj kot izčrpnemu študiju po linearnih principih naklonjen porazdeljenemu
spremljanju podatkov. Temu so se prilagodili tudi sistemi in bibliografije, tako da se nenehno dopolnjujejo z bibliografskimi podatki.
Ena izmed temeljnih nalog nacionalne knjižnice je oblikovanje in izdajanje tekoče in retrospektive narodne bibliografije, ki je oblikovana po narodnostnem načelu. Kaj to v praksi pomeni za vas, ki se ukvarjate z bibliografijo? Je težko priti do gradiva, ki ga ne zaobjame Zakon o obveznem izvodu publikacij?
Zakon o obveznem izvodu publikacij je za nacionalno bibliografijo ključnega pomena. V postopkih zbiranja knjižničnega gradiva tako zberemo večino gradiva prav z načinom obveznega izvoda, pa tudi z nakupi, darovi in zamenami. Gotovo je najtežje priti do gradiva, ki ga izdajajo Slovenci po svetu. V zadnjem času nekateri naši avtorji uporabljajo globalne trge, kot je npr. Amazon, in nam s tem otežujejo tudi pridobivanje gradiva. Globalizacija vse bolj vpliva na naše delo. Veseli smo tudi vsake
stare knjige, ki je v knjižnici še nimamo. Tako izpopolnimo fond in bibliografske podatke, tudi za nacionalno bibliografijo. Napredek tehnologije in razvoj nam stalno narekuje posodabljanja te »osebne izkaznice naroda«. Tako smo med leti 2017 in 2021 pripravili bibliografske zapise za nacionalno retrospektivno bibliografijo knjig, ki so izšle v obdobju 1900–1945.
Kako sicer poteka urejanje »osebnih izkaznic« starejših publikacij?
Vsako knjigo posebej je treba naročiti iz skladišča. Zgodi se, da bibliograf na mizo dobi nekaj, kar ne ustreza izhodiščnim informacijam. Izhodiščne podatke iščemo po starih listkovnih in knjižnih katalogih, primerjamo podatke v računalniškem katalogu drugih knjižnic in skrbno urejamo podatke, da ne zabrišemo katerekoli od obstoječih sledi, ki so pomembni za uporabnika. Pri tem je potrebno usklajevanje in povezovanje med vsemi sorodnimi bibliografskimi zapisi in že obstoječim v knjižničnem
katalogu. Delo od bibliografa v prvem koraku zahteva natančno predstavo o ključnih razlikovalnih podrobnostih in povezavah med bibliografskimi zapisi.
Nekje sem zasledila podatek, da samo tri države na svetu nimajo urejene nacionalne bibliografije, menda so to Kambodža, Laos in Mjanmar. Katere so pa tiste države, ki imajo to področje najbolj zgledno urejeno?
Nacionalne bibliografije tujih držav uporabljamo kot splošni informacijski vir za uporabnike, pa tudi kot vir informacij za iskanje slovenike, ki je izšla onkraj meja Republike Slovenije. V pripravi dokumenta za razvoj in prenovo podobe spletne slovenske bibliografije smo proučevali in se zgledovali predvsem po britanski, pa tudi nemški in francoski nacionalni bibliografiji, ki ohranjata nekatere lastnosti klasičnih bibliografij. Vsaka nacionalna bibliografija postavi svoj koncept v
kriterijih za selekcijo gradiva. Ta je pogosto zelo pragmatično določena in povezana s številom razpoložljivih zaposlenih, dobro organizacijo, prioritetami glede na zahteve širšega okolja in podobno. Države z velikim založniškim trgom so prisiljene v poenostavitve in racionalizacijo.
Kje je v tem kontekstu Slovenija?
Slovenci cenimo svoj jezik. Imamo kulturni praznik in ministrstvo za kulturo. Seveda smo pogosto kritični do vsega, a če me vprašate po knjižničnem sistemu in nacionalni bibliografiji, lahko rečem, da smo zgledno urejen narod. Imamo enoten sistem in smo na primer eni redkih, ki že leta sistematično in natančno sledimo strokovnim in znanstvenim člankom v serijskih publikacijah. Prav tako imamo skrbno bibliografsko popisane serijske publikacije za dolgo povojno obdobje z vsemi podatki. Nekatere
tuje bibliografije popišejo le naslov in začetek izhajanja časopisa po prvi številki, potem pa ji ne sledijo več. V praksi pa je tako, da smo nevidni in nepomembni, dokler je vse lepo in prav narejeno, pa tudi obratno, se včasih zgodi, ko ni tako. (smeh)
NUK je leta 2018 ob 70. obletnici slovenske bibliografije predstavil tudi portal Slovenska bibliografija. Pred tem je bila slovenska bibliografija tiskana. Kako pomemben mejnik to predstavlja za vas?
Želeli bi si nadgradnje. Vmesnik je treba posodobiti in v skladu s standardi in priporočili IFLE uporabniku omogočiti ponovno uporabo bibliografskih zapisov. To je za uporabnika ena od ključnih lastnosti nacionalne bibliografije. Seveda ob tem obstajajo omejitve, saj imamo opraviti z različnimi stanji, pa tudi standardi, ki so se skozi čas uporabljali za bibliografijo. Tedaj smo digitalizirali celotno tiskano slovensko bibliografijo, opravili optično prepoznavo znakov in uredili skenograme za
objavo tako, da je možno najti tudi zanimive, prikrite informacije, npr. informacije o objavah recenzij starih knjig. Imamo še neobjavljeno bogato bibliografsko bazo člankov za obdobje 1797–1945 in druge zanimive korpuse podatkov za pripravo in objavo v nacionalni bibliografiji.
Bibliografski zapisi so narejeni v skladu z mednarodnimi standardi. So ti zapisi že tako poenoteni, da omogočajo tekočo mednarodno izmenjavo podatkov, ali gre tukaj še vedno za posamezne nacionalne posebnosti?
Nacionalne knjižnice imajo veliko gradiva, dolgo zgodovino in sem ter tja tudi kake sive lise in nedokončane projekte, kot sem že prej omenil. Bibliografski zapisi slovenskih knjižnic v katalogu COBISS.SI so pripravljeni in vzdrževani v skladu s standardi ISBD, po obstoječih pravilih in v formatu COMARC, ki omogoča različne transformacije za prenos v druge knjižnične sisteme. S tem se ukvarjajo specialisti, kolegi na IZUM-u v Mariboru. Skupaj skrbimo za razvoj in kakovost. Vse bolj si
prizadevamo za vzpostavitev standarda RDA LRM in FRBR, ki se je v zadnjih letih z zahoda že kar dobro uveljavil v Evropi. Uporabniku naj bi omogočil tudi boljši pregled med odnosi za delo, različnimi izdajami, jezikovnimi različicami in gradivom. Dotlej bo potrebnega še veliko urejanja na strani sprememb v formatu zapisov in na strani bibliografskih podatkov.
Kakšna je sicer prihodnost bibliografske kontrole? Kako nanjo vplivajo izzivi digitalne dobe? Je danes v poplavi vsega težko identificirati vso izdano gradivo? Se lahko zgodi, da stvari uidejo izpod nadzora?
Dovolite, da pri tem vprašanju povem bolj svoje mnenje kot »sveto resnico«. Bibliografska kontrola bo še bolj pomembna, kot je bila doslej. Programi z umetno inteligenco bodo olajšali delo, a ne verjamem, da bodo znali iz normativne baze osebnih imen izbrati pravega soimenjaka ali enemu od obstoječih dodeliti pravo leto rojstva, smrti oziroma se odločiti, da umetna inteligenca kreira zapis za novo entiteto. Vsaj nekaj časa še ne. Nekaj verjetnosti za napako bo ostalo in intelektualno delo
dobro izobraženih ljudi bo v knjižnici vedno dobrodošlo. V tem času se zdi ključno, da sledimo vsem oblikam pisane besede in tehnološkim spremembam, ne glede na fizični nosilec ali format na spletu, pri tem pa uporabimo selekcijske kriterije, ki najbolje predvidijo kasnejšo rabo in pri tem poskrbimo za trajno hranjenje knjižničnega gradiva. Kaj vse nam še prinese umetna inteligenca, pa bo pokazal čas.
S čim se še ukvarjate v Nacionalnem bibliografskem centru?
Založnikom izdajamo CIP in ISBN, ISMN in ISSN za tiskano in elektronsko knjižnično gradivo. Skrbimo za baze podatkov omenjenih identifikatorjev in v tem pogledu sodelujemo z mednarodnimi agencijami. Katalogiziramo raznovrstno knjižnično gradivo, ki ni nujno povezano z nacionalno bibliografijo. S kolegi skrbimo za strokovni razvoj v katalogizaciji in objavljamo. Predavamo, sprašujemo na izpitih, pregledujemo testne bibliografske zapise katalogizatorjev, sledimo kakovosti v katalogizaciji,
nudimo mentorstvo notranjim in zunanjim zaposlenim na poti do pridobitve licenc za katalogizacijo, izobražujemo založnike. Pripravljamo pravilnike za katalogizacijo in jih usklajujemo z mednarodnimi standardi RDA LRM ter priporočili. Za objavo pripravljamo prevod terminologije iz definicij pojmov po RDA LRM. Dnevno odgovarjamo na strokovne dileme več kot 700 katalogizatorjem v Sloveniji. Skrbimo za UDK, svetujemo na področju opisne in vsebinske katalogizacije. V državi smo tisti, ki naj bi
imeli najboljše, če ne ravno prav vse odgovore in rešitve, ki so povezani s katalogom COBISS.SI.
Intervju je pripravila Kreativna baza.
Foto: Kreativna baza, d.o.o.
