Marko Hatlak je kot harmonikar prvi utiral pot izvajanju tango glasbe v slovenskem prostoru. Nad tangom se je navdušil že kot osnovnošolec, še danes pa ga, kot pravi, najbolj navdihuje Ástor Piazzolla, ki je ponesel tango tudi na koncertni oder. Tokrat kot vodja orkestra sodeluje pri baletni postavitvi Piazzollove operete María de Buenos Aires, ki bo prič v Sloveniji izvedena v baletni postavitvi.
Ste klasično izobražen harmonikar, za katerega pravijo, da nima zadržkov pri izvajanju različnih zvrsti glasbe. Vemo, da Slovenija dobro pozna harmoniko, koliko pa v resnici pozna harmoniko zunaj narodno-zabavne glasbe?
Če imaš tako močno sceno kot je pri nas narodno-zabavna, je igranje česa drugega redkost oziroma že prava eksotika. Ampak mislim, da se je v zadnjih 15 letih harmonika precej razširila tudi v druge žanre – od tanga, ki ga jaz tako rad izvajam, do razniejužnoameriške glasbe, sambe, rumbe. Tudi v jazzu se pojavlja vse pogosteje. Tako mislim, da imamo v Sloveniji na področju harmonike kar nekaj širine. Je pa seveda ta naš stereotip, ko harmoniko enačimo z narodno-zabavno
glasbo, zelo zasidran. Sam na to gledam izključno pozitivno. Tudi zaradi popularnosti harmonike v narodno-zabavni glasbi imamo večji izbor instrumentalistov, iz katerih se lahko razvijejo tudi drugačni umetniki.
Bili ste eden prvih, ki ste v Sloveniji igrali tango in Ástorja Piazzollo. Od kod ta ljubezen do tanga?
To je zelo težko ubesediti. Te stvari po navadi začutiš, podobno kot pri določenih jedeh, ki so ti všeč, a ne veš zakaj. Tudi glede prijateljstev in ljubezni je podobno, preprosto se zgodijo. Spomnim se, ko mi je učitelj še v osnovni šoli dal prvič igrati tango. Nemudoma mi je bil zelo všeč ta melos, temperament, ti poudarki, ki so tako drugačni. Tudi nežna, lirična stran tanga je zelo lepa. Ta preplet dveh nasprotij je naravnost zanimiv.
Ste morda obiskali tudi rodno domovino tanga Argentino?
To sem imel večkrat v načrtu, tudi v koronskem času, pa mi še ni uspelo. Še čakam na to, ampak mislim, da se bo prej ko slej tudi to zgodilo. Tudi meni je zanimivo, da sem tako zelo navdušen nad tangom, pa sam še nisem obiskal Argentine, da bi občutil to deželo. Po drugi strani pa … to je muzika, note so note, treba je imeti občutek za stvari, strast v sebi, neko predanost. Dandanes imamo možnost tudi na daljavo poslušati originalne izvedbe na drugem koncu sveta in biti na ta način v stiku z
regionalnim načinom izvajanja tanga. Je pa bil Piazzolla drugačen od ostalih argentinski glasbenikov. Bil je zelo odprt, vključeval je tudi elemente jazza in klasične glasbe. Ni bil čisti stereotipni ljudski bandoneonist, ampak je združeval en tak skupek svetovnih stilov. Pri tem moram poudariti, da je meni tango super, ampak predvsem tango Ástorja Piazzolle. On je zame daleč najbolj inspirativen, saj je ponesel tango tudi na koncertni oder. Brez Piazzolle imamo skoraj vedno le plesni tango.
On je vse skupaj zelo razgibal in tako rekoč ustvaril svoj stil – tango nuevo (novi tango), kot ga je poimenoval.
Sodelovali ste tudi z Marcosom Finkom in Bernardo Fink Inzko, in sicer prav pri projektu, v katerem ste se poklonili 100. obletnici Ástorja Piazzolle. Kako onadva dojemata vaš tango, glede na to, da prihajata iz Argentine?
Onadva sta tudi klasična glasbenika in zaradi klasike smo se takoj ujeli. Večino življenja sta preživela v Evropi, med evropskimi umetniki in skladatelji. Uspel sem ju prepričati, da zdaj, na zrela leta, izvajata glasbo iz otroštva. Nikoli prej nista izvajala tanga. Morda sta sem ter tja kaj zapela, večinoma pa sta ostajala v klasični glasbi. No, zdaj pa skupaj delamo tango, kar je čudovito, saj sta onadva vendarle rasla v tistem okolju. To je čisto drugače, ko si kot otrok prisoten
v nekem okolju in ga znaš boljše podoživeti.
Kako pa ste se spopadli z glasbo za predstavo María de Buenos Aires, ki govori zgodbo o tangu?
Kot ponavadi. Vzamem kakršnokoli gradivo in se poglobim, posvetim temi. To je tudi edina Piazzollova opera. V veliko čast mi je, da se lahko lotevam te zgodbe. Delo bo tokrat prvič v Sloveniji izvedeno v originalnem obsegu. Poleg tega bodo v ospredju tudi baletni plesalci. To bo edinstvena verzija te predstave. Mislim, da še ni bila izvedena na ta način. Tudi sama operna hiša nudi en tak zelo zanimiv in obsežen ambient z velikim ansamblom. Za današnji čas je zanimiv tudi lik Maríe;
obsodijo jo raznih stvari, poda se na tanek led, a se na koncu vendarle očisti vsega tega balasta, se kot feniks prerodi in postane čudovita, iskrena, čista oseba, z duhovno veličino. Zelo se veselim premiere. S to glasbo sem se sicer spoznal že pred mnogimi leti, ko smo občudovali posamične skladbe iz operete. V celoti pa je do sedaj še nisem delal na tak način, na veliki sceni in na velikem odru. Tudi sam Piazzolla je poudaril, da to ni nujno tango opera, temveč je tango
prisoten nekje v ozadju. Tango v smislu, kako je nastajal, kako je prosperiral, kje v teh podzemljih, nočnih klubih in umazanih pristaniščih je nastajal. Sama glasba je zelo klasično komponirana. Piazzolla je vendarle želel pustiti pečat v klasični operi. Tudi sam je v Franciji študiral kompozicijo in napisal okrog tisoč kompozicij. Res je velika priložnost, da lahko pri nas podoživimo to njegovo mojstrstvo.
To sicer ni vaše prvo sodelovanje z ljubljanskim baletom. Sodelovali ste denimo tudi že pri baletnemu večeru Tango za Rahmaninova. Je to za glasbenike poseben izziv? So kakšne posebnosti pri tokratni postavitvi?
Zagotovo je posebno, saj smo vsi skupaj pred občinstvom. V določenih trenutkih, ko plesalec pride na neko točko ali ko zaključi svoj lik, koreografijo, moramo biti skupaj, paziti eden na drugega. Seveda občinstvo to lahko opazi, mi, ki to izvajamo, pa se trudimo, da se vse zgodi sinhrono in čim bolj neopazno. V resnici pa nenehno gledamo in poslušamo drug drugega. Ni tako, da eni zgolj igrajo, drugi pa plešejo. Tudi umetniki se lahko vsak dan drugače počutijo, posledično je lahko vsaka
izvedba nekoliko drugačna.
Intervju je pripravila KREATIVNA BAZA
Foto: Darja Štravs Tisu
