Na vlogo Tatjane se z veliko predanostjo in veseljem pripravlja sopranistka Martina Zadro, prvakinja Opere SNG v Ljubljani.

Stalna članica našega gledališča ste že polnih dvajset let. Kaj vas je, Zagrebčanko, pripeljalo v Ljubljano?
Prišla sem na avdicijo. Takratni ravnatelj Borut Smrekar in maestro Loris Voltolini, ki je glasbeno vodil predstavo, sta mi ponudila vlogo Violette v Traviati. Za mano je bilo že nekaj kariernih let, stara sem bila 29 let in imela sem dva meseca starega sina. Vlogo sem sprejela in se v Operi tudi zaposlila. In še vedno pojem Violetto v predstavi, ki jo že dvajset let izvajamo v isti postavitvi.

Kako in zakaj pa ste se zapisali petju?
Nisem iz glasbene družine, le mama je kot otrok igrala klavir. Tudi nas otroke je vpisala v glasbeno šolo, na ure klavirja. Mlajša sestra je vztrajala in je danes pianistka, poročena s skladateljem, mene pa klavir ni prepričal. Raje sem pela, najprej v osnovnošolskem zboru, včasih tudi kakšen solo, potem pa v zagrebškem otroškem zboru Zvijezdice. Zborovodja je mami predlagal, naj me da v šolo petja, češ da imam dobre predispozicije za to. Tako sem začela z učenjem opernega petja že pri trinajstih letih, a takrat še nisem vedela, da bo glasba tudi moj poklic. Po osnovni šoli sem namreč izbrala oblikovno šolo in končala smer grafičnega dizajna, vzporedno pa sem obiskovala glasbeno šolo. Razmišljala sem, da bi se vpisala na likovno akademijo, a mi je oče moje prijateljice, slikar Vasilije Jordan dejal, da imam v glasu pomlad in naj raje izberem petje. Tako je pretehtala odločitev za petje. Opravila sem sprejemne izpite na akademiji, kjer sem diplomirala pri enaindvajsetih, magistrirala pa sem v Gradcu. Že v četrtem letniku akademije sem v zagrebški operi pela manjše vloge, hodila sem na tekmovanja, opravila avdicijo v Pragi in tam pela deset let. Izpopolnjevala sem se pri slovaški pedagoginji Evi Blahovi, h kateri še zdaj občasno hodim na kontrolne vaje.

Kaj štejete za vrhunec svoje kariere?
Kot sem povedala, me že od začetka spremlja vloga Violette, lahko rečem, da je Traviata stalnica v moji karieri. Zelo sem hvaležna, da jo še vedno pojem. Ustvarili smo tudi krasnega Otella, kjer sem pela Desdemono, posebej pa sem ponosna na vlogo Armgard v Offenbachovih Renskih nimfah. Predstavo smo ustvarili leta 2005 v koprodukciji s Cankarjevim domom in z njo tudi veliko gostovali. Zelo sta mi pri srcu Mimì iz La Bohème in Micaela iz Carmen, skratka rada imam lirične vloge, ki imajo tudi dramatični naboj.

Je taka tudi Tatjana v Evgeniju Onjeginu, ki jo pojete prvič? Je bila na vašem seznamu želja?
Tatjana sicer ni čisto lirska, ampak tako imenovana spinto vloga, čemur ustreza moj polni lirični sopran. Res sem si jo želela že dlje časa, mislim, da mi ustreza njen značaj. Pred približno desetimi leti sem pela njeno arijo na koncertu v Zagrebu in zelo sem vesela, da jo bom zdaj tudi v operi. Tatjana je introvertirana in melanholična, a zelo strastna. Sposobna je globokega čustvovanja, živi v svojem domišljijskem svetu, povezuje se z naravo, bere in sanja. Na Onjegina projicira idealno ljubezen in zelo je pogumna, da mu napiše pismo. Ko jo Onjegin zavrne, je strašno prizadeta in se poroči z drugim, a moža ne ljubi, kljub temu pa se odloči, da mu bo ostala zvesta. Ta Tatjanina zrelost mi je blizu.

Tatjana je zelo mlada, je vloga še primerna za vaš glas?
Dejstvo je, da se glas razvija in telo stara. Nekatere vloge so tako že odšle, druge bi pa lahko še prišle. Lirična vloga Tatjane mi je pisana na kožo po značaju, kot sem rekla, a ker je stara šele sedemnajst let, je res zadnji čas, da jo odpojem (smeh). Zelo se je veselim.

Libreto Evgenija Onjegina je napisan v ruščini. Katere jezike govorite in v katerem najraje pojete?
Poleg hrvaščine govorim še slovenščino, nemščino, angleščino, italijanščino, češčino in slovaščino, moj najljubši jezik pa je francoski, čeprav ga ne govorim. Je pa res dober, ko gre za petje. Dobra je tudi nemščina, italijanščina je najlažja, slovenščina pa je težka, ker ima odprte, po drugi strani pa zelo ozke vokale. V ruščini sem doslej pela tu in tam kakšno pesem, Tatjana je moja prva velika vloga v ruščini, tako da sem se res temeljito pripravljala nanjo. Imam lektorske vaje s kolegom iz akademije za glasbo v Zagrebu, ki je sicer Belorus, in mi je pomagal, da sem ujela rusko izgovarjavo. Seveda imamo lektorico tudi v gledališču.

Zakaj je lažje peti v izvirnem jeziku kot v prevodu?
Predvsem zato, ker glasba izhaja iz besedila oziroma je napisana na besedilo. Verjamem, da se je Čajkovski, ko je skladal Onjegina, ukvarjal tudi s Puškinovo poezijo. Pri prevodu lahko pride do neskladij med besedilom in glasbo, na primer do razlik pri poudarkih. Povedano enostavneje, lahko se zgodi, da prevedeno besedilo ne paše v glasbo, tako da je bilo včasih celo treba delati korekcije pri notah. Zato danes večino oper pojemo v izvirnem jeziku.

Pomemben del opere je tudi igra. Vam pri tem delu kaj pomaga mož, igralec Zvonko Novosel?
Seveda, vedno me spremlja, mi daje napotke in me vodi. Gledališko akademijo je sicer končal v Zagrebu, poleg tega pa sta bila njegova mentorja brata Andrej in Janez Vajevec, ki v Ljubljani poučujeta igro po metodi Lee Strasberg. Tudi sama občasno hodim v studio bratov Vajevec in delam vaje za koncentracijo, predstavljanje, prezenco in vse to s pridom uporabljam pri svojem delu v operi, kjer je igra res pomembna. V vlogo, njen karakter, se vživim tudi na koncertnem odru, če seveda ne izvajam sakralnega dela. Tako da ja, sem tudi igralka (smeh).

Imate pred predstavo kakšen poseben obred?
V teater pridem dve uri pred začetkom predstave, v miru popijem kavo, se upojem, našminkam, oblečem in naredim vaje za zbranost. Potem grem na oder in pomolim k Bogu, ker na odru … sva samo on in jaz. Seveda je pomemben tudi maestro in ves ansambel, ustvarjamo skupaj, a za pogum, da stojiš na odru, pred občinstvom, ki te kritično ocenjuje, sta ključna vera in mir, ki prihaja od znotraj.

Intervju je pripravila Kreativna baza, d.o.o.

Foto: Darja Štravs Tisu

Nazaj