Nuška Drašček se tokrat na odru ljubljanske Opere predstavlja z vlogo Charlotte, usodne ljubezni mladega Wertherja iz istoimenske Masseneteve opere. Charlotte dojema kot neke vrste ujetnico, ki živi v skladu s pričakovanji drugih in po vnaprej začrtani poti, vse dokler se ne pojavi Werther, ki v njeno življenje prinese pravi čustveni vihar. Delo je seveda treba razumeti v duhu časa, v katerem je nastalo, pa vendar se, kot ugotavlja naša sogovornica, tudi danes dogaja, da življenje na pot prinese dogodke, ki ti med kolesje vržejo palico in ti spremenijo smer.
Med nedavnimi božičnimi prazniki ste bili ravno sredi intenzivnih priprav na januarsko premiero Masseneteve opere Werther. Ta se začne in konča z otroškim božičnim napevom, a ne v tipičnem prazničnem vzdušju. Kako okolica vpliva na vaše dojemanje vloge, jo morda zaradi praznikov doživljate bolj čustveno ali vam uspeva povsem odmisliti zunanji svet?
Na splošno imam zelo rada to obdobje. Všeč mi je okrašeno mesto, tudi doma kar precej časa vztrajam s smrekico. Rada imam ta praznični občutek. Da bi pa zaradi tega vlogo dojemala kaj drugače, to pa ne. Na vajah vsi nekako pademo v občutje in čutenje, ki nam ga prinese sama opera. Prazniki pa seveda vplivajo na neko splošno počutje. Ko prideš iz operne hiše, je vse nekako drugačno, praznično.
Tokrat vam je zaupana vloga 20-letne Charlotte, sodnikove najstarejše hčerke, ki se bori s svojimi čustvi in se trudi biti dobra hčerka in bodoča žena. Kakšen je vaš pogled na ta čustveno bogati lik?
Charlotte na neki način dojemam kot ujetnico. Tudi zaradi same glasbe in tega, kako so podane njene linije oziroma kako so podane linije ljudi, s katerimi je obkrožena. Ko je v družini umrla mama, je prevzela njeno vlogo in skrbela za svoje brate in sestre. Zdi se mi, da so od nje to tudi vsi pričakovali. To je sicer z veseljem naredila, ampak kljub vsemu to mogoče ni tisto, kar bi si sama izbrala, če bi seveda sploh imela možnost izbire. Tukaj čutim eno veliko notranjo ujetost. Lepo skrbi za
dom, za očeta, tudi poročila se bo z moškim, ki ji ga je za moža izbrala mama in za katerega je jasno, da bo zelo lepo skrbel zanjo in za družino. Toda v njeni duši se zgodi neka prelomnica, ko spozna Wertherja. On predstavlja nekaj popolnoma drugega – svobodo izražanja ljubezni, silovitost nekega notranjega sveta, s katerim se ona ni nikoli srečala niti ni imela priložnosti, da bi se izrazila v tem pogledu. Čisto mirno je živela svoje življenje, mogoče je čutila, da ji nekaj manjka, ampak ni
dobro vedela, kaj. Zdelo se ji je, da tako pač je, takšna so pravila, tako bo teklo njeno življenje. Potem pa se ji zgodi ta vihar, občutenja, ki jih ne zmore dobro razumeti in ubesediti. Ve, da jih niti ne sme ubesediti. Tukaj se začne ta prelom: čemu popustiti, kdaj popustiti, če sploh in zakaj.
Lahko to projiciramo tudi na dogodke v sodobnem življenju? Vemo, da nekateri ljudje do potankosti načrtujejo svoje življenje, potem pa pride nekaj, kar jim izmakne tla pod nogami.
Absolutno. To se dogaja na mikro in makro ravni. Ljudje imamo lahko veliko načrtov in prav je, da smo ciljno naravnani, ampak vedno je treba računati na skritega jokerja. Zdi se mi, da včasih življenje prinese na pot stvari, ki ti med kolesje vržejo palico in ti dodobra spremenijo smer. Najtežje se mi zdi soočiti se z razkolom v notranjem svetu, ki je prišel nepričakovano in je zelo intenziven. Super je imeti cilje, a imeti cilj za vsako ceno … ne vem, če se dobro obnese. Človek mora biti
tudi prilagodljiv in pripravljen na sprejemanje kompromisov. V prvi vrsti s samim seboj.
Z Goethejevim romanom Trpljenje mladega Wertherja, po katerem je nastala opera, smo se večinoma vsi srečali že v srednji šoli. Tudi Goethe je bil star samo 25 let, ko je napisal to delo. Je vaš pogled na to tipično zgodbo iz predromantičnega obdobja sedaj, z vidika zrele ženske, morda kaj drugačen?
Zagotovo. Zdi se mi, da lahko v vsakem življenjskem obdobju isto stvar dojemaš popolnoma drugače. Tudi na to vlogo in roman bom po vsej verjetnosti čez 20 let gledala drugače kot sedaj. Ko si najstnik ali v zgodnjih dvajsetih, se zaljubljaš »na smrt«, ali 150 odstotkov ali nič, vmes ni diapazona. Ko si mlajši, je svet veliko bolj črno-bel. Šele pozneje začneš prepoznavati vse druge nianse in bolje razbirati, kaj te vleče k nekomu ter kaj te odbija. Je pa res, da je treba tudi to delo, tako
roman kot opero, razumeti v duhu časa, v katerem je bilo napisano. Takrat je bilo veliko več restrikcij, stvari so bile veliko bolj utirjene, še posebej za ženske. Ženska si ni mogla sama izbirati moža ali kaj bi želela v življenju postati, kaj šele, da bi lahko pustila, da jo vodi srce. Vloga žensk je bila dolga stoletja zelo jasno definirana. Ni bilo toliko opcij, kot jih vendarle imamo na voljo danes.
Recimo, da bi se zgodba Charlotte in Wertherja razpletla drugače, kot se, si lahko predstavljate, da bi bila njuna zveza uspešna? Sploh, kot ste omenili, v duhu tedanjega časa. Navsezadnje sta to tudi svetovno nazorsko zelo različni osebnosti, Charlotte je zvesta veri, Werther bolj svobodomiselnega duha. Kako ju vi vidite v tem kontekstu?
Mislim, da drug drugemu predstavljata neki ideal, neko vprašanje, neko razmišljanje. Ona je zanj ideal svetosti, mirnosti, narave, čistosti. On pa je zanjo nekaj popolnoma drugačnega, vihar. Ne vem, če bi bila ta zveza uspešna. V nekem idealu bi lahko obstala, v realnosti pa dvomim. Mislim, da bi se morala precej prilagajati ali se celo spremeniti. Ona bi se morala bolj odpreti, razumeti njegovo videnje sveta, on bi pa moral obvladati vsa svoja viharna čustva, ki zelo nihajo. Werther konča
svoje življenje zato, ker ne more biti z žensko, ki jo ljubi. Dandanes se nam to zdi pretirano, on pa preprosto res zelo intenzivno čuti vse okoli sebe, vso naravo in umetnost. Čuti in vidi njo. Ker mu je vzeta, je to zanj konec, ne vidi več smisla. To je lahko zelo naporen odnos – nekomu pomeniti toliko, da bi zate žrtvoval vse in ki hkrati tudi od tebe zahteva vse.
Bi lahko dejali, da je Charlotte, ki je v operi sicer drugi glavni lik, v resnici neke vrste skrivni glavni lik, ki drži celotno opero skupaj? V primerjavi z Goethejevim romanom je njena vloga v operi vsekakor precej bolj dominantna.
Charlotte je v operi res precej bolj prisotna. Hipotetično bi se celotno dogajanje lahko razvilo tudi drugače, če bi ona imela možnost raziskati svoj notranji svet do te mere, da bi rekla, da sploh ni zaljubljena v Alberta oziroma da ji je bil všeč samo zato, ker so to vsi pričakovali. Werther jo tako premakne, da ob njem Albert popolnoma zbledi. Ampak odloči se, da bo vseeno spoštovala dogovor, ker je pač častna, skrbna in želi biti zvesta spominu na mater. Zdi se mi, da je celotno mesto
prežeto s spominom na mater, ki je očitno bila neka svetla luč v skupnosti. Charlotte se odloči biti zvesta spominu nanjo in to za sabo potegne vse. Werther ji tako rekoč takoj izpove ljubezen. Vidi jo, se zaljubi, to ga zadane. Takoj ji pokaže paleto čustev, s katerimi se ona do takrat sploh ni spopadala. Čutim, da se ona tega tudi ustraši in se seveda odloči za varnejšo izbiro, za Alberta. Zaradi te njene odločitve se opera razvije, kot se razvije. S tega stališča je ona res tista os, ki
obrne tok dogajanja.
Tokrat boste na oder stopili tudi kot aktualna nagrajenka Prešernovega sklada, kar je gotovo v ponos tudi ljubljanskemu opernemu gledališču. Kaj pa vam osebno pomeni ta nagrada?
Zelo sem se razveselila, ko so mi to sporočili. To je res velika čast. Neskončno uživam v tem, kar delam. Zavedam se, da imam zelo veliko srečo, da lahko v okviru svojega poklica delam nekaj, za kar se res čutim poklicana. Zame sta velika nagrada že toplina in energija, ki ju dobim od občinstva, ko pa svoj košček v ta mozaik doda še stroka, ko dobiš potrditev, da je tvoje delo tudi po strokovnih merilih na poti, ki je dobra ter ima smer in cilj, je to še dodatno zadoščenje. Zelo lepi odzivi
so na nagrado. Že ko je bila objavljena ta novica, so deževali sms-i, še vedno mi ljudje čestitajo tudi na ulici. Zelo dolgo me bo grel ta prijeten občutek.
Intervju je pripravila KREATIVNA BAZA
Foto: Darja Štravs Tisu
