Mezzosopranistka Sara Briški Cirman se tokrat predstavlja z naslovno vlogo Maríe v tango operi Ástorja Piazzolle María de Buenos Aires. Baletna postavitev s sabo prinaša tudi številne izzive za pevko, ki na odru pravzaprav pooseblja tango, hkrati pa govori tudi zgodbo o nekonvencionalni ženski, ki je, kot pravi naša sogovornica, občudovana s strani mnogih, a hkrati zaničevana. Kot bi rekel Ferrer: boginja in ničvredna, nebeška in neugledna.
Tango opera oziroma operita María de Buenos Aires bo tokrat prvič v Sloveniji uprizorjena v baletni postavitvi. Kaj to pravzaprav pomeni za vas, ki vam je bila zaupana naslovna, seveda pevska vloga Maríe? Bo vključevala tudi ples?
To, da mi je bila zaupana naslovna vloga že drugo sezono zapored (lani sem v SNG Opera in balet namreč debitirala), si štejem v veliko čast. Stati na odru ob boku baletnih plesalcev je zame izredno navdihujoče, hkrati pa celo malce zastrašujoče. Na srečo pevci v predstavi ne bomo veliko plesali. Ta del smo raje prepustili plesalcem in prav se mi zdi, da se vsak od nas, ki stoji na odru, posveti delu, ki ga tudi sicer opravlja. V mojem primeru je to petje in igra. Seveda pa smo pevci in
plesalci skozi celotno predstavo ves čas v interakciji eden z drugim.
Kako ste se pripravljali na tako kompleksno vlogo? Je drugače, kot ko gre za neko tipično operno predstavo?
Vsekakor je proces ustvarjanja take predstave čustveno naporen. Zame še posebej, ker se ob istem času posvečam še pripravi nastopa na Evroviziji in vsemu, kar spada k takemu projektu. Predstava je za pevce še težja, ker so govorjeni teksti prevedeni v slovenščino, pevski deli pa se pojejo v originalu. Nastopajočih je res veliko, kar je morda celo moj najljubši vidik te predstave, a vendar to s seboj prinese veliko prilagajanja in več vaj. Potrebovala sem tudi več časa, da sem tako kompleksen
libreto sploh razumela.
Ste tudi sicer ljubiteljica tanga kot plesa, morda Ástorja Piazzolle kot skladatelja tanga?
Piazzollo obožujem, tanga pa sicer nikoli nisem imela priložnosti zares pobližje spoznati. Morda kdaj v prihodnosti.
Krstna uprizoritev Maríe de Buenos Aires je bila leta 1968. Horaciu Ferreru, avtorju libreta, so takrat očitali obskuren, nadrealističen in zaradi svoje poetičnosti nerazumljiv libreto. Kako vi osebno gledate na te prvine? Tudi glede na to, da študirate psihoanalizo? Je slog libreta ohranjen v slovenskem prevodu?
Libreto si po svoje razlagam na nek popolnoma realističen način. Resnično se mi ne zdi več tako obskuren, kot se mi je morda zdel na začetku. Razlagam si ga predvsem kot vsebino, ki se poraja v našem nezavednem in morda celo kot nek notranji monolog, govor, ki ga ima María s svojim nezavednim. Tekst je poln simbolike, ki se sicer zelo očitno poraja tudi v našem nezavednem in v resnici predstavlja čisto realno vsebino. Ker se v psihoanalizi po večini ukvarjamo samo z našimi nezavednimi
vsebinami, se mi s tega vidika libreto zdaj, ko sem ga že tolikokrat prebrala in prepela, zdi kar nekako logičen. Si ga pa skoraj na vsaki vaji interpretiram drugače. In ravno to se mi zdi čar vrhunskega libreta.
Vloga Maríe v sebi združuje tudi simboliko tanga, María je tango. Pa vendar, kako vi osebno doživljate to vlogo? Kdo je María?
María me spomni na mojo Veroniko, o kateri pojem v svoji evrovizijski pesmi. Občudovana s strani mnogih, a hkrati zaničevana. Kot bi rekel Ferrer: »Boginja in ničvredna, nebeška in neugledna.« Predvsem se miMaría zdi ogledalo družbe.
Če pogledamo Agrippino, s katero ste se še pred vlogo v Operi ukvarjali tudi v magistrskem eseju, pa Veroniko, o kateri pojete v pesmi za Evrovizijo, in nenazadnje tudi aktualno Marío de Buenos Aires, lahko sklepamo, da so vam kot pevki očitno na kožo pisane vloge kompleksnih, nekonvencionalnih žensk, ki so pogosto morale skozi pekel za neko višje dobro. Se morda kdaj tudi osebno prepoznate v tovrstnih vlogah? Kako jih doživljate kot ženska in kot umetnica?
Če ne bi čutila osebne navezave na omenjene like, si jih gotovo ne bi izbrala za inspiracijo. Ljudje, ki niso zavzemali konvencionalne vloge v družbi, v kateri so v nekem časovnem obdobju živeli, so velikokrat na neki način razdvajali družbo. Predvsem bi tu želela poudariti svoje prepričanje, da podobno velja za moške kot za ženske. Ne bi nas želela prikazovati kot neke mučenice. Verjamem, da je vsaka izmed žensk, iz katerih sem črpala inspiracijo tudi za lastne pesmi, imela svojo
osebno zgodbo in lasten interes ter da je bila njena vloga v zgodovini in umetnosti širša kot to, da služi kot zgled za druge. Predvsem bi se strinjala, da so tovrstne ženske izredno kompleksne in da jih je treba razumeti v širšem smislu. Ta fenomen močno opažam pri tem, kako javnost razume lik Veronike Deseniške. Večina nanjo nikoli ne pomisli zunaj konteksta njenega odnosa s Friderikom. Upam, da bom sama njeno zgodbo uspela osvetliti tudi z druge strani.
Intervju je pripravila KREATIVNA BAZA
Foto: Darja Štravs Tisu
